Šolstvo v Sloveniji

Kot država v razvoju smo pahnjeni v ta tako imenoveni tranzicijski način poučevanja po principu: "bomo pa še to". Skratka samo dodajamo in nič ne vzamemo stran, kar je zmotno. Kar pa še poslabšuje slovensko šolstvo so zdajšnji finančni pogoji in navsezadnje tudi ljudje sami, ki so intergeneracijsko konzervativno usmerjeni.

1. Šolstvo trpi predvsem iz finančnih razlogov. Denar, ki pripade šoli se zaračuna po dijaku in drugih kriterijih. Medtem ko je poraba le tega neučinkovita, v česar razloge se ne bom spuščal, lahko omenimo zgolj nekaj načinov, na katere bi lahko prilagodili in zmanjšali porabo. Za začetek bi zakon o nesposobnosti dobro del, nadaljevali bi z spremenljivo (fluktuatno) plačo, ki bi glede na profesorjevo efektivnostjo prilagajalo plačo do največ +/- 10%, zaključili pa bi s krajšanjem in sicer DDV z prihodkom, kar bi doprineslo znatne kvote denarja, ki bi se sicer stekale v banke.
2. Slovensko šolstvo je po zasnovi zelo nekonsistentno zgrajeno glede na druge višje razvite države. Kar 9 let obveznega izobraževanja, 4 ali 3+2 srednjega, do 6 let visokega plus še magisteriji in specializacije. Vse to je blazno zastonj in dostopno vsakemu. V prvi fazi je vredno pripomniti, da je osnovnošolsko izobraževanje potrebno razdeliti na dvoje: osnovno (pisanje, branje, racionalno računaje,...) {4 leta} in nižje usmerjeno izobraževanje (osnovne veščine v zdajšnjem petem, šestem, sedmem, osmem in devetem razredu s poudarkom na pred-izbranem predmetu ali področju). V drugi fazi se je potrebno zavedati, da je bolonjska reforma prinesla le veliko breme in samo na določenih področjih napredke. Ta reforma omogoča veliko mero neresnosti, saj se lahko študenti "prosto po prešerno" prepisujejo iz ene šole na drugo zastonj. Pomnimo: "Tisti, ki se je prišel šolati je dovolj izobražen, da bo naredil to od enkrat. Neuspeh ni opcija." Sedaj, ko to vemo, opomnimo oblasti, da je status študenta do osemindvajsetega leta absurdno prevelik. Sedaj je potrebno izganjati neresne in izobraževati le tiste z jasnimi cilji. Tretja faza pa bi preoblikovala sistem izobraževanja od znotraj in sicer usmerjeno izobraževanje, ki bi temeljilo na učenčevih dosežkih na posebnih področjih. Omejitev vpisa na manj perspektivnih šolah in neomejen vpis na perspektivnih šolah je seveda nekaj običajnega.
3. Šolarje, dijake in študente je potrebno zajeziti, saj njihova ilegalnost presega vse meje jasnega razuma. Alkohol, tobak, marijuana in seveda droge je potrebno sprva omejiti in sčasoma bodo same po sebi izginile. To bomo dosegli le z radikalnimi posegi v mladino kot so premik odraslosti v 24-to leto ali višje, prepoved prodaje pripomočkov za izdelavo marijuanskih cigaret, poostren nadzor javnih zabav, omejitev količine prodanega alkohola na osebo z posebnimi osebnimi izkaznicami, ki se ne bi uporabljaje samo za to in na koncu za nekaj nivojev višje kazni za take prekrške (posredovanje alkohola tudi šteje).
4. Ključno pa je spreminjanje načina učenja. Že v osnovni šoli bi morali imeti predmete kot so etika, kultura, bonton, leposlovje, ipd. Psihologija bi morala biti prisotna vseskozi izobraževanje ne kot veda ampak kot predmet, kjer otroka naučimo kaj in kako misliti ter s tem vzamemo še eno dejavnost iz rok staršev. Predmeti bi morali imeti veliko bolj uporaben značaj in ne zgolj prazna dejstva, ki se jih je potrebno naučiti na pamet in eventuelno pozabiti. Predmet, kot je književnost, bi se moral znajti na seznamu neobveznih predmetov. Mnoge predmete in njihove letne načrte je potrebno dodelati iz njih izluščiti dejstva in neuporabe podatke vreči ven. 
5. Ena izmed velikih spremenljivk v šolskem sistemu so učbeniki. Sprva bi morali to javno urediti in vsem šolam za vsakega dijaka v določenem letniku naročiti en komplet učbenikov in delovnih zvezkov ter se tako izognili absurdni učiteljevi selekciji in komplikacijam. S tem bi se tudi izognili knjižnicam in državni založbi. Sčasoma bi prešli na digitalizirano obliko dela, ko ne bo potrebno več papirja vendar zgolj ena tablica.
6. Spremeniti in predvsem prilagoditi je potrebno način odnosa do šole, tako s stališča predavateljev, kot učencev. Kot prvi problem bi rad izpostavil bariere (ovire), ki jih vidimo v obliki NPZ-ja, mature, sprejemnih izpitov, diplomskih nalog in podobnih strah vzbujajočih ovir. Takšne absurde je potrebno odpraviti in uvesti način ocenjevanja na veliko višjem nivoju, kot je sedaj. Pod rubriko "običajno" bi se znašli izpiti namesto kontrolnih nalog specifično določeni datumi, kadar bi se pisalo določen predmet. Nič več semestrov ali polletij, ampak četrtinski sistem organizacije časa. Leto bi razdelili na 4 dele in tako uredili zdaj veliko preobsežno polletje. Napovedano spraševanje v kaskadnem sistemu vseskozi vse predmete bi se moralo obnesti. Največjo pozornost pa bi bilo potrebno skoncentrirati na spremembi mišljenja učiteljev, ki najbolj vplivajo na učence. Pozor. "Učitelj ne vlada s strahom, tudi ravnatelj ne!" Presijo in sukcesijo nad učenci, profesorji, ravnatelji ipd. je potrebno omiliti če ne odstraniti.

Če bi upoštevali le delec teh predlogov bi bilo življenje mnogih veliko boljše.